KOLESARSKI ZAČETKI: Prva tura, prvi padec. Navdušenje pa se je le še stopnjevalo!

Našega Proteini.si heroja - Miha Majetiča, za katerega že vemo, da je strasten ljubitelj kolesarstva smo povprašali o njegovih začetkih v tej športni panogi. Kdo ga je pravzaprav navdušil nad kolesom, kako so izgledali njegovi začetki, kdaj si je kupil profesionalno opremo in kaj mu daje kolesarstvo takega, da ga vsako leto bolj motivira z želja po vedno novih dosežkih in ciljih? In še kako poleg službe in družinskega življenja uspe uskladiti čas za vsakodnevno kolesarjenje?

1. Miha po prebranem opisu, nam je že jasno, da ti kolesarstvo veliko pomeni in da zares uživaš v tem. Nam poveš kako se je vse skupaj sploh začelo, da si pristal na kolesu? Te je kdo prav posebej navdušil?

Res je, poleg družine mi telesna aktivnost oziroma kolesarjenje zelo veliko pomeni. Vse skupaj se je začelo v času, ko sva s partnerko zaživela skupaj, saj si je njen oče nekaj let pred tem kupil “specialko“ . Nekaj časa sem samo spremljal njegove vožnje, kasneje pa sem se tudi sam želel preizkusiti v tem. In sem se. Prva tura, prvi padec. Čeprav bi marsikoga padec odvrnil od nadaljevanja, mene na srečo ni. Iz dneva v dan je navdušenje samo naraščalo in pripeljalo do tega, da sem si kupil svoje kolo in začel kolesariti.

2. Si na začetku kolesaril na klasičnem kolesu, ali si si kaj hitro omislil bolj profesionalen kolo? Kako je izgledalo sploh tvoje kolesarjenje na začetku, na kakšne ture si to hodil in kolikokrat na teden/mesec?

Ker potrebuješ kar nekaj opreme, ki je precej draga sem si najprej vso opremo in kolo (specialko) sposodil, da sem videl ali mi bo to sploh odgovarjalo, ko pa sem ugotovil, da je to šport zame in sem vedno več časa preživel na kolesu sem si kupil tudi bolj ustrezno in boljšo opremo.

Ob začetku kolesarjenja so bile ture lažje, manj pogoste in krajše kot sedaj. Takrat sem kolesaril približno 2 – 3 x na teden in prevozil nekje 30 - 40km na turo (kar je trajalo približno 1,5 h). Trasa je večinoma potekala po ravnem terenu in po poznanih cestah.

3. Po kolikem času si se odločil, da začneš s kolesarjenjem malo bolj resno? In kako je to izgledalo? Predvidevam, da je sledil nakup nove opreme, zastavljanje vedno večjih ciljev in povečan obseg časa na kolesu?

Da s kolesarjenjem začnem bolj resno oz. da več časa preživim na kolesu sem se odločil po kakšnih dveh letih, ker sem videl da me to resnično veseli. Tako je, to je izgledalo tako, da sem kupil nekaj nove opreme, med drugim trenažer, ki mi je omogočal, da lahko kolesarim tudi v zimski sezoni. Želje in apetiti so vsako leto bolj naraščali, veš kaj si želiš in se temu prilagajaš, kar pomeni, da tista osnovna oprema, ki si jo kupiš ali izposodiš kot začetnik ne zadošča več, zato jo postopoma skozi leta menjaš za novo in boljšo.

4. Kaj pa v zimskem času? Si imel na začetku kakšno sobno kolo in ga kasneje zamenjal za trenažer? Kaj pa sam čas treniranja v zimskem času, se vseeno malo zmanjša, ali poskrbiš, da tudi v tem času treniraš kolikor lahko?

Prvi dve leti mislim, da nisem imel ničesar. Pozimi sem se takrat rekreativno ukvarjal z dvoranskim nogometom, košarko ali na primer šel v hribe. Po dveh letih pa sem se odločil za trenažer, saj mi ekipni oz. kontaktni športi zaradi velikih možnosti poškodb niso več odgovarjali. Marsikdo bi misli, da je kolesarjenje na trenažerju dolgočasno, ampak je ravno nasprotno. Sedaj obstajajo že takšne in drugačne aplikacije, ki ti omogočajo bolj realno kolesarjenje, interakcijo in tekmovanje z drugimi in je zato lahko zelo zabavno.

V primerjavi s poletno sezono menim, da se čas treniranja vseeno malo zmanjša, ampak ga je še vedno dovolj, da ostanem v formi.

5. Zdaj pa še vprašanje, ki verjetno zanima veliko večino bralcev. Kako najdeš čas za kolesarjenje, poleg redne službe in družine? Kako ti uspe vse skupaj uskladiti? Si bil kdaj zaradi kakšne situacije primoran narediti pavzo od kolesarjenja? Si kdaj že obupal nad vsem skupaj?

Glede družine moram izpostaviti partnerko, ki razume samo situacijo in mene in mi pomaga oz. poskrbi za določene stvari medtem ko me ni. Poleg tega so tu tudi stari starši, ki prav tako pogosto priskočijo na pomoč.

Sicer menim, da je najbolj pomembno da si v glavi sestaviš nek urnik, ki ga boš v tistem dnevu/tednu/mesecu izpeljal in se tega čim bolj držiš ter da se z vsemi uskladiš in uživaš v stvareh, ki so ti pri srcu.

So dnevi, ko je potrebno malo bolj zgodaj vstati in so dnevi, ki se zavlečejo pozno v noč, vendar ko potegneš črto je najbolj pomembno, da si zadovoljen.

Obupal nad kolesarjenjem ne bi, ustavila bi me lahko edino poškodba.

6. Kaj te pravzaprav pri kolesarjenju tako navdušuje in motivira, da se cilji iz leta v leto le povečujejo? Kaj ti kolesarjenje da, da preide kasneje v tako strast?

Živim v družini in družbi prijateljev, kjer specialke nimam samo jaz, tako da je velik motiv že samo to, ko vidiš nekoga, ki počne isto stvar kot ti. En drugega motiviramo, razpravljamo, tekmujemo in seveda uživamo.

Zelo me navdušuje tudi to, da je to šport kjer si odvisen sam od sebe in tako ves čas delaš na sebi in spremljaš svoj napredek.

7. Imaš mogoče kakšen nasvet za vse kolesarje začetnike, za katerega misliš, da je pomemben in jim bo prišel še kako prav? Ali, če imaš mogoče kakšno negativno izkušnjo, katera se ti je pripetila in bi rad opozoril na to še ostale?

Nimam nobenega prav konkretnega nasveta, saj menim, da vsakdo v sebi najlažje najde motivacijo za nek začetek. Počnite stvari, ki so vam pri srcu, začnite počasi in potem postopoma nadgrajujte, da postane bolj zanimivo.

Sam nimam negativnih izkušenj oz. mislim, da se iz vsake negativne stvari lahko nekaj naučimo, tako da so tudi te dobrodošle.

8. Kako pa komentiraš cestni promet in kolesarstvo? Se ti zdi, da je večina voznikov dovolj obzirnih do vas kolesarjev? Si imel kdaj kakšno neprijetno izkušnjo? Se ponavadi izogibaš bolj prometnih cest ali ti to ne predstavlja neke ovire?

Na žalost mislim, da vozniki niso dovolj obzirni in da velika večina ljudi na žalost ne pozna pravil cestnega prometa. Vsekakor bi moralo biti več spoštovanja iz obeh strani v prometu, tako bi se verjetno lahko izognili marsikateri nesreči. Žal smo kolesarji res ranljiva skupina in zaradi nekaj slabih izkušenj v prometu, se poizkušam zadrževati bolj na mestih, kjer je manj prometa. Ponavadi je prav tam tudi najlepše, je pa težko najti take ceste.