Proteini.si
Ambasadorji

KOLESARSTVO: Mallorca 312 opravljena ali kako sem lovil Contadorja po luknjastih španskih cestah

kolesarstvo-mallorca-312-opravljena
Naš direktor Simon je v soboto uspešno končal kolesarsko dirko Mallorca 312 in s tem izpolnil svoj cilj sezone. Vse podrobnosti o sami dirki, občutkih in prve vtise o osvojitvi cilja je strnil v odličen zapis, katerega si lahko preberete v nadaljevanju. To pa seveda še ni vse! Poskrbel je tudi za vse vas, ki se na svoj zastavljeni cilj še pripravljate in vam omogočil popust na naše najboljše vzdržljivostne izdelke, s katerimi bo vaša pot do cilja veliko lažja!

Mallorca 312 opravljena ali kako sem lovil Contadorja po luknjastih španskih cestah

Trenutek, ko končaš dirko in izpolniš svoj cilj sezone je težko opisati. Sreča, kurja polt, ponos, bolečine v vseh mišicah v telesu, trepljanje po ramenu sotekmovalca poleg mene »Good ride« in premlevanje kam naj grem na pizzo in pivo, ki sem si ju obljubil, ko sem potreboval dodatno motivacijo, da končam dirko. Enajst ur in dvajset minut je trajal moj boj s 312 kilometri otoških cest in predvsem vročine, ki je letos nisem bil vajen. S temi izzivi sem se spopadel skupaj z okoli 8.000 kolesarjev, med katerimi ni manjkalo slavnih imen. Tekmovati proti Albertu Contadorju, Vincenzu Nibaliju, Ivanu Bassu in drugimi bivšimi profesionalci, vsekakor daje dirki še poseben čar.

Kljub temu, da je začetek preizkušnje ob sončnem vzhodu, pa se prva bitka začne že sredi noči, ko najbolj zagreti tekmovalci že čakajo pred startno rampo, da si zagotovijo čim boljša startna mesta. Na startu lahko zgubiš več kot deset minut če si preveč zadaj in se moraš na prve klance prebijati mimo počasnejših kolesarjev, ki so se zrinili na začetek vrste, ker si s tem hočejo zagotoviti kar najboljše možnosti, da jih ne odnese časovna zapora.

Spuščen z verige

Meni se ni ljubilo vstajati ob 3:00 in riniti na startu že ob 4:30. Cilj je bil dirko končati in v njej kolikor je le možno uživati. Prvih 150km je bilo po profilu izjemno zahtevnih, saj so v ta del strnjeni vsi resnejši vzponi dirke. »Saj bodo klanci naredili skupine in bom ok,« sem si govoril in na start prišel okoli 45 minut pred začetkom in bil nekje na začetku drugega dela udeležencev. Bil sem prijetno presenečen, da na začetku ni bilo posebne hektičnosti. Vozili smo sicer precej hitreje, kot smo sposobni nadaljevati 312 km, ampak ni bilo kakšnih manevrov ob katerih bi še tekmovalci v moto GP samo zavijali z očmi, kar se prevečkrat zgodi na kolesarskih dirkah, ko se zbere preveč kolesarjev, ki prvič vozijo v skupini, ki drvi s 50 km/h.

Ko smo prišli do prvega resnega vzpona, pa je bilo takoj jasno, zakaj so tisti, ki jim je šlo za rezultat vstali ob 3.00. Sicer relativno široka cesta preprosto ni mogla nuditi dovolj prostora za vse, ki smo se prebijali skozi množice kolesarjev, ki so že po 30 km zgledali zreli za »recovery beer«.

Na začetku sem se počutil izjemno dobro. Spočit in poln energije sem hitro napredoval in po prvem spustu se je formirala močna skupina kakšnih 10 kolesarjev, ki smo složno sodelovali. Ko se voziš skupaj na hitro izmenjaš par besed - Nick je bil Švicar z izjemnim občutkom za spuste, Poljak neizgovorljivega imena živi in dela v Veliki Britaniji. Vlekli smo složno brez očitnih slepih potnikov. Na merjenju časa po opravljeni večini vzponov sem bil tako že na 114 mestu in sem po nekaj manj kot petih urah vožnje za slavnim Contijem zaostajal le za 19 minut.

2 1

Preklete španske ceste!

Dirka poteka po zelo različnih cestah. Nekatere so široke, da sem prepričan, da bi pri nas zahtevali vinjeto za njihovo uporabo, spet druge so ozke poti med njivami polne peska in lukenj pri katerih se zdi, da Španci kopirajo slovenski pristop, ko v nastale luknje vsako leto vržejo nekaj novega asfalta, da cesta čez 10 let zgleda bolj za v muzej sodobne umetnosti z vsemi od let različno obarvanimi plastmi asfalta, kot pa za transport vozil.

Na eni takih cest ob vstopu v vasico na koncu zadnjega spusta sem priletel v veliko luknjo pri hitrosti okoli 55 km/h. Kolo je sunkovito zabilo v tla in sekundo za tem sem zaslišal zvok, da je nekaj težkega udarilo v tla. Bidon! Zgubil sem edini poln bidon vode, ki sem ga imel v tistem trenutku. Do naslednjega postajališča je bilo okoli 30 km in to pri več kot 30 stopinjah mi je bilo jasno, da me bo počasi scvrlo. Da bi se ustavil in vrnil po bidon se mi je zdelo prenevarno…drugi kolesarji so vozili z veliko hitrostjo na tistem delu. Nadaljeval sem v upanju, da bom prej ali slej že našel vodo nekje ob poti.

Noro je kako hitro človek popolnoma dehidrira na takšni vročini ob takšnem naporu. Na koncu mi je ena od prostovoljk na dirki odstopila liter in pol ledeno mrzle vode. Več kot pol litra sem spil na dušek, se z njo polil in preostanek dal v bidon. Tako sem lahko prevozil še preostalo pot do počivališča. Tam sem se usedel pod drevo, poslušal Iron Maiden (sploh Fear of the Dark se je zdela nenavadno sporočilna s cut off-om ki je bil naravnan ravno na sončni zahod), ki so ga spuščali organizatorji iz zvočnikov in skušal pojesti in popiti dovolj stvari, da si povrnem čim več energije. Postanek je trajal skoraj pol ure in vsako upanje za visoko uvrstitev sem moral opustiti. Cilj je bil sedaj prav zares samo še preživeti in končati dirko.

5 6

All you can eat

Zadnji del dirke sem se nato ob solidnem, a ne pretiranem tempu skupine, ki se je formirala po postanku dejansko počutil vse bolje. Pil sem bizarne količine pijače, jedel vse kar mi je prišlo pod roko. Okoli 12 litrov vode, pet coca col, dva soka, tri magnezijeve napitke, ter deset gelov, šest energy barov, dva sendviča, štiri roladice. V preteklosti sem bil na dirkah v zaključnih delih večinoma na robu moči v komaj zavestnem stanju ter skušal iztisniti še zadnji atom moči, da bi dosegel kar najboljši čas. Tokrat ni bilo povsem tako. Seveda 11 ur na kolesu in prevoženih 312 kilometrov nikakor ni enostavno. Bolela me je rit, noge so dajale znake, da me bo vsak čas prijel krč, bolela me je pravzaprav vsaka mišica v telesu, ampak na vsak »nadvoz« ki smo ga srečali v zadnjem delu, sem lahko brez težav iztisnil iz sebe dovolj moči, da sem se normalno peljal s skupino in večino teh mini klancev celo vlekel v ospredju.

Na koncu sem z dirko izjemno zadovoljen. Medalja, ki so mi jo organizatorji na cilju obesili okoli vratu, me bo spominjala na čudovit dan na Mallorci in izpolnjen cilj sezone. Rezultatov iskreno nisem pogledal vse do trenutka, ko sem pisal ta blog, tokrat niso bili pomembni. Dirka mi je dala nov motiv in zagon, da nadaljujem s treningi in probam letos ušpičiti še kaj podobnega. To pa bo že tema naslednjega zapisa.

3 4


BI ŽELELI IZVEDETI VEČ O NASVETIH IN IZDELKIH ZA KOLESARJENJE?


Vpišite vaš elektronski naslov in bodite obveščeni o vseh aktualnih novicah, nasvetih in izdelkih namenjenih izključno za KOLESARJE.


PRIJAVA NA OBVEŠČANJE O AKCIJAH, NOVOSTIH IN DOGODKIH

Vneseni elektronski naslov bomo obdelovali za namen obveščanja o aktualnih akcijah, novostih in dogodkih. Od prejemanja obvestil se lahko kadarkoli odjaviš. Za tvoje osebne podatke skrbimo in jih obdelujemo v skladu s Pogoji zasebnosti.

1765342

Piše: Simon Mastnak

Kategorija: Ambasadorji

Objavljeno: 05.05.2023 08:00

Potrebujete pomoč

Za vas smo na voljo od ponedeljka do petka med 8:00 in 16:00 uro

Prijava na E-novice
Bodite obveščeni o aktualnih akcijah in novostih
Politika piškotkov
Spletna trgovina Proteini.si uporablja piškotke, da vam lahko s pravilnim delovanjem zagotovi najboljšo uporabniško izkušnjo. Podatke o piškotkih lahko kadarkoli odstranite - shranjeni so v vašem brskalniku. Več o piškotkih...
Proteini.si   Prosimo, počakajte.