Moj prvi Ironman!

Wauuu. Sedaj lahko rečem wau, kakšen nor event. Kje naj sploh začem? Par tednov pred samo tekmo. Kot sem že v prejšnem blogu omenila, mi je zadnje 3 tedne začela padati motivacija, predvsem zato, ker so začeli delati živci, in se je trema večala. Zadnja dva tedna sem imela tako imenovan “taper”, kar pomeni zmanjšanje volumna pred tekmo, tako da so bili moji treningi precej kratki. Vedno bolj me je vleklo v hribe in pogrešala sem tedne brez urnika, da bi lahko počela aktivnosti čisto po občutku – “kadar mi zapaše in kar mi zapaše”. Odločena sem bila, da bo to moj edini Ironman, da preveč rada delam še druge stvari in pri taki tekmi kot je IM, kjer moraš trenirati tri športe, je res potrebno veliko odrekanja, zato kapo dol vsem, ki imajo družino in se udeležujejo takih tekem, kapo dol njihovim družinam, da jim “odnašajo rit”, tako kot sta jo meni moja sestra in mami. No pa da se vrnem nazaj na bistvo. 

Torej, tekma je potekala 18.6. v Celovcu ob Vrbskem jezeru. Po napotkih trenerja, sem se tja z mamo odpravila že v soboto zjutraj, saj je bilo pred samo tekmo potrebno urediti kar nekaj stvari – registracija, “bike check-in”, priprava vrečk za kolo in tek, kamor daš stvari, ki jih boš potreboval na kolesu in potem na teku, priprava gelov itd, ogled prostora, kjer so kolesa in prostor za menjave ter po želji trening v jezeru, da dobiš občutek za vodo, ali pa krajši ogled trase za tek, kolo. Na prizorišču je bilo že ogromno ljudi, veliko jih je prišlo že v četrtek, saj je bilo veliko spremljujočega dogajanja. Ko sem se šla registrirat, je bila moja trema vedno večja, in ko sem videla vse ostale tekmovalce, ki so zagreto skakali v jezero trenirat, sem se velikokrat vprašala, zakaj sem se prijavila, kaj mi je tega treba, vsi ostali so res natrenirani na pol profesionalci, jaz pa še nikoli na nobenem triatlonu, kaj šele Ironmanu.

Na dan tekme sem morala biti na prizoriscu že ob 5:40, da sem preverila kolo, pripravila gele in se preoblekla v neopren, v katerem sem plavala. Ob pogledu na ostale tekmovalce, ki so se zbirali na prizorišču, vsi “u nulo napedenani”, bi bil primeren izraz kar pomeni vrhunska oprema, tritalon kolesa in posebne čelade, hudi neopreni, me je še bolj “zmrazilo” In spet še večji občutek nepripadanja, vprašanj, kaj sploh delam tukaj, jaz sem čisti amater, to ni zame,… zdaj vem, da je to pri meni predvsem ta anksioznost pred štartom, sploh, ker nevem, kaj me čaka.

PLAVANJE

Pred plavanjem smo se morali sami razporediti v skupine glede na pričakovan čas, v katerem bomo preplavali 3,8km. Sama sem se postavila v najhitrejši box ( čas pod 1h ), čeprav sem računala, da bom verjetno plavala malo dlje, vendar sem po nasvetih drugih, izbrala malo hitrejšo skupino. Vzdušje na štartu je bilo res super, vsi so bili veseli, vznemirjeni, po zvočnikih je odmevala super motivacijska glasba in moja trema je počasi izginjala. Štartali smo po 4 tekmovalci na 5s. Ko sem prišla na vrsto, je bil moj pulz do neba (ali pa vsaj blizu), vendar takoj ko stečeš v vodo in začnes plavati, ta napetost popusti. Voda je bila res motna, ni se videlo 1m pred sabo. Plan oziroma nasvet trenerja je bil, naj probam čimveč plavati za nekom, malo hitrejšim in izkoristiti manjši upor. No ti mi ni ravno uspelo, saj eni plavajo levo desno, eni grejo počasneje, tako da sem potem probala biti cimbolj stran od vseh. Prvi km mi je bilo kar tezko, in sem imela občutek, da res nimam sape, in spet so se pojavili dvomi, kako bom sploh prišla do konca, nato pa sem se očitno ogrela in imela res lakoten občutek celo plavanje, moraš pa biti res pozoren pri toliko ljudeh, da se ne zaletis, da te kdo ne udari po glavi in zbije očal iz glave itd. Ko smo prišli do konca plavanja, si moral par sto metrov še teči bos in v neoprenu do menjalnega prostora. Ko sem na uri videla svoj čas plavanja (1h2min1s), sem bila res vesela, saj nisem mislila, da bom tako hitra. 

KOLESARJENJE

Na menjavi sem si vzela čas, saj sem si v glavi govorila, da ne grem na zmago, to je moj prvi IM, moram uživat. Pojedla sem en piškot bogat z ogljikovimi hidrati, se preoblekla, šla na wc nato pa tekla do kolesa. Pred mano je bilo 180km s približno 1500m višinske razlike na kolesu. Po plavanju sem se počutila super, nič zmatrana, vesela in z že malo mislimi, da mi gre dobro in mi mogoče uspe doseči dober rezultat v svoji skupini. Na kolesu sem res uživala, saj nikjer ni bilo res težko in zame je bilo kronometer kolo res super, saj je bila trasa malo gor in veliko ravnine in vožnje navzdol, kjer s tem kolesom res lahko razviješ dobro hitrost brez večjega napora v primerjavi z navadnim cestnim kolesom. Moj glavni fokus na kolesu je bil, da se “držim nazaj” in probam obdržat srčni utrip pod 150bpm ter zaužijem dovolj ogljikovih hidratov in izotonične pijače, da bom lahko zdržala še maraton, ki me je čakal na koncu – save best for last (eyeroll) haha. Na vseh okrepčevalnih točkah, sem vzela cel bidon vode ter spila kar se da veliko powerada, vmes pa sem pila gele, ki sem jih imela v svojem bidonu. Zadnjih 50km je že postalo kar vroče in sem se na vsaki okrepčevalnici tudi polila z vodo, da se nebi pregrela. Med samim kolesom sem se morala 5x ustaviti za wc, kar mi je na koncu skupno vzelo cca 10min, kar ni tako malo, Temu nisem dajala velikega pomena, saj semi mela v glavi samo to, da moram dovolj piti, da ne bom dehidrirana. Tudi s časom na kolesu sem zelo zadovoljna (5h39min49s), v cilj sem prišla dokaj “spočita” in vem, da imam tukaj še nekaj prostora za izboljšave, predvsem ne zgubljat časa na wcju hahah. Na menjavi sem si spet vzela čas, zamenjala sem nogavice, šla na wc (SPET?!) ter vmes še malo pokramljala s sotekmovalcem. 

TEK

Preden sem začela teči, sem pojedla še tri gele in spila malo vode. Nato pa šok. Že po prvih 100m mi je ratalo res slabo, kot da bi prejšno noč spila ogromne količine alkohola, v glavi pa misli, o ne f*** kako bom jaz zdržala do konca in to že na prvem kilometru, pred mano je vsaj se slabe tri ure teka. Po tihem sem upala, da bo to minilo, ko se malo utečem, po parih km, ampak ne, ni bilo nič boljše, ampak še slabše. Vsakič, ko sem na okrepčevalnich spila izotonik in vodo, sem čutila, kako se mi vse dviguje in v trenutkih nisem vedela, ali bom bruhala ali bom morala na izlet v dixija haha. Sedaj mi je to smešno ampak v tistem trenutku sem pa res trpela. Zavedala sem se, da bo hitrost mojega teka padala, če ne bom zaužila nič hrane, zato sem se na parih postajah še prisilila, in popila nekaj redbulla in vode pojedla par koščkov banana in “tekla” naprej. Po 15km mi res ni pasalo nič več sladkega, samo še vodo sem pila, se polivala z njo in si za dres dajala led, ker je bilo res vroče. Zadnjih 15km sem pred vsako postajo kakšnih 50m hodila, da se malo spočijem in razmišljala, kako bom sploh dokončala ta tek, zakaj sem se sploh prijavila, kateri norec se je spomnil tega in kaka “zmešana baba” sem jaz, da se tukaj zdajle matram, pa še fino sem mogla plačat za to. Edina uteha oziroma energija, ki me je gnala, so bili moji domači, in prijatelji, ki so me spodbujali ob progi in že samo zaradi njih sem hotela odteči do konca. Cel tek je zame zgledal res preživetje iz kilometra v kilometer, leva noga, desna noga pa probat se ne spotaknit hahah. Po vseh mukah mi je le uspelo in res je fino slišat svoje ime, ko prečkaš ciljno črto. Čeprav bi verjetno ob boljšem počutju pokazala veliko več navdušenja, da mi je to uspelo. Tek sem z vsemi postanki skupaj (spet sem se morala 5x ustaviti za wc, kjer sem izgubila kar nekaj časa) zaključila v 4h17m23s, kar spet ni tako slabo, ampak iskreno sem bila razočarana, ker vem, da bi brez teh težav lahko tekla bistveno boljše, ampak ne pravijo zastonj, da je pri Ironmanu četrta disciplina prehrana med tekmo, in da je tek vedno presenečenje. 

Na koncu sem si rekla, da tega mučenja se pa jaz ne grem več, da to je pa “next level” in da ni pogojev, da pridem spet drugo leto. Sicer končni rezultati niso bili tako slabi, po plavanju sem bila v svoji kategoriji 2. (26. med vsemi ženskami), po kolesu 5. (26. med ženskami), po teku pa je moja uvrstitev padla na 13. mesto (70. mesto med vsemi ženskami), tako da sem na koncu zasedla 7. mesto v svoji kategoriji in 38. mesto med vsemi 261 ženskami. 

Po tekmi sem srečala trenerja in me je vprašal, če pridem naslednji dan nazaj, da imam možnost, da dobim mesto za Svetovno prvenstvo na Hawajih. Moj odgovor je bil: ”Nikoli več”. Po tekmi sem se najedla in nato sva se z mami odpravili domov, super utrujena od dolgega dneva in z grenkim priokusom zaradi slabega teka, ki mi ni dal miru po drugi strani sem pa razmišljala, če bom sploh še imela voljo do teka, ker se mi je na tekmi kar malo zameril. Ko sem prišla domov, sem komaj prišla po stopnicah, tako so me bolele noge. In tudi naslednji dan, ko sem se zbudila, sem komaj vstala iz postelje, a je bilo v parih dneh, vsaj kar se tiče “muskelfibra” vse ok. Mi je pa trener naslednji dan po tekmi sporočil, da bi dobila mesto za Hawaje, če bi bila v ponedeljek se v Celovcu in potrdila udeležbo. Priznam, da mi je bilo žal, da nisem ostala. V ponedeljek popoldne, ko sem se peljala na morje, sem si rekla: “ Nika, tale tek je bil res zanič, tole moraš popravit, to ni za nikamor.” In sem se odločila, da se drugo leto spet prijavim na Ironmana. 

Jah kaj naj rečem, samo en dan oziroma ena noč je bila potrebna, da je moja glava ugotovila, da to je blo pa fino fajn, in da pridem drugo leto spet, z več izkušnjami, predvsem bolj naštudirano prehrano in več tekaškega treninga. Ko gledam nazaj, na sam event, je bilo res super, nora energija, in naslednje leto grem sigurno za več dni. Prav tako sam trenažni process, ki ga mogoče že kar malo pogrešam haha. Res moram priznati, da je bila vse skupaj čudovita izkušnja iz katere sem se veliko naučila o sebi, mogoče dokazala, da sem močnejša, kot sem mislila, predvsem to, da sem spoznala, da je moja “glava” veliko močnejša, kot sem mislila ter kako pomembno vlogo igra prehrana v tudi v rekreativnem športu, sploh pri tekmah kot je Ironman. Najbrž najbolj pomembna lekcija pa je zavedanje, da človeško telo res zmore veliko in kako sem hvaležna, da lahko vse to počnem, in da imam ljudi, ki mi pri tem stojijo ob strani.

BI ŽELELI IZVEDETI VEČ O NASVETIH IN IZDELKIH ZA VZDRŽLJIVOSTNE ŠPORTE?

Vpišite vaš elektronski naslov in bodite obveščeni o vseh aktualnih novicah, nasvetih in izdelkih namenjenih izključno za VZDRŽLJIVOSTNE ŠPORTNIKE.

Piše: Nika Peternelj

Kategorija: Ambasadorji

Objavljeno: 05.07.2023 09:07