Športnica sem in veganka. Ali me to kaj ovira pri športu?

“Ampak kje pa dobiš beljakovine?” 

To je najbrž najbolj pogosto vprašanje, s katerim se vegani srečujemo. Pa dajmo najprej samo ponoviti, kaj spoh pomeni biti vegan, da kasneje ne bo prihajalo do zmede. Vegan je oseba, k iz svoje prehrane črta vse živalske produkte (meso, mleko in mlečne izdelke, jajca, ribe, med) zaradi etičnih razlogov. Jaz sem veganka zadnjih 7 let, prej pa sem bila vegetarijanka 16 let. Za to sem se odločila, ker nisem več hotela biti del te krute industrije, sploh sedaj v 21. stoletju, ko imamo možnost, da naša prehrana ni razlog, da je neka žival morala umreti, prav tako ima rastlinska prehrana veliko manjši ogljični odtis.

Torej, da ne zaidemo preveč, kaj potem lahko sploh jem? Zelo veliko in še več. Odpre se ti čisto nov svet hrane, ki nam je na voljo. S sestro sva se skupaj odločili, da nehava jesti meso, zato je bilo mogoče malo lažje in tudi starši so naju pri tem podpirali. Prav tako naju obe s sestro zanima področje prehrane, zato sva se v to poglobili in res naštudirali, katera hrana je bogata z beljakovinami, železom, cinkom itd., s čim bova nadomestili meso in mlečne izdelke… Sama sem si tudi za diploma na Fakulteti za šport izbrala naslov “Šport in vegetarijanska prehrana - lahko z ukinitvijo mesnih izdelkov z našega jedilnika še vedno dosegamo vrhunske rezultate?” Večina ljudi, ki se odločijo za rastlinsko prehrano, se o tem dobro poduči in lahko bi celo rekla, da imajo v povprečju več znanja o zdravi prehrani v primerjavi z ostalimi ljudmi (ne govorim o osebah, ki se s prehrano ukvarjajo kot npr. nutricionisti, določeni osebni trenerji, prehranski svetovalci…).

Ali me veganstvo ovira pri športu? 

Niti najmanj. Glede na to, da se trenutno pripravljam na izziv, kjer je pomembna vzdržljivost, in se mi volume treningov povečuje, moram predvsem paziti, da pojem dovolj. Seveda sem pozorna tudi na beljakovine, da jih zaužijem dovolj, a s tem ponavadi nimam problemov, sploh če si sama kuham. Večji problem nastane, kadar potujem. Tri tedne nazaj sem bila na pripravah na Hrvaškem, kjer smo bivali v hotelu s polnim penzionom (samopostrežni obroki) in je bilo kar težko najti beljakovine rastlinskega izvora, razen stročnic iz solatnega bara, kar je sicer vredu, ampak kljub temu, da nisem gurman, se po parih dneh naveličaš jesti fižol in čičeriko dvakrat na dan. Prav tako sem mogla pojesti kar “velike” količine, kar pa pomeni, da sem pojedla tudi veliko vlaknin, in to ni najbolj odgovarjalo mojemu želodcu. Nikjer ni bilo naprimer tofuja, sejtana ali tempeja, katere doma največkrat uporabljam kot glavni vir beljakovin, zato sem morala to nadomeščati z beljakovinskimi napitki in ploščicami. Verjetno bi se lahko vnaprej zmenila in pozanimala, če bi mi lahko to pripravili, vendar nisem hotela komplicirati za tistih par dni. Podoben primer sem imela lansko poletje, ko sem vodila ture po hribih, kjer tudi ni bilo primerne veganske hrane. Kratkoročno še nekako gre, a če bi to delala celo poletje oziroma več mesecev, bi se mogla bolje organizirati in vnaprej dogovoriti s kuharji v hotelih, kjer bi bilo to mogoče. Rekla bi, da je to “največja” ovira, vsaj pri meni. Vse ostalo gre brez problema. 

Z vegansko hrano dobiš vse esencialne aminokisline, dobiš dovolj beljakovin, dobiš vlaknine, ki so tiste, ki jih ponavadi povprečni človek zaužije premalo, vitamine, minerale, maščobe, praktično skoraj vse, kar potrebujemo za zdravo življenje. Je pa res, da je potrebno nadomeščati B12, ki ga najdemo samo v živalski hrani (ker je naša zemlja, iz kjer pride B12, že tako osiromašena, tudi rejnim živalim velikokrat dodajajo B12 v hrano, zato naj to ne bo izgovor, da ne bi probali mogoče kdaj zaviti v to smer).

Veganstvo oziroma rastlinsko prehrano priporočam vsem, vendar naj si prej kaj preberejo na to temo, vprašajo koga, ki ima s tem izkušnje oziroma se obrnejo na nutricioniste, katerim zaupajo. Prav tako obstajajo različne spletne strani, kjer se lahko brezplačno včlaniš v njihov program, kjer dobivaš različne recepte in podporo, če se odločis za rastlinsko prehrano.

Kako torej izgleda moj jedilnik? 

Čisto odvisno od tega, koliko časa imam, kaj mi ta dan paše in kaj bom delala. Spodaj bom navedla samo par obrokov, kaj največkrat jem.

ZAJTRK: 

• Za zajtrk največkrat jem sojin Skyr ali sojin jogurt s kosmiči, ki niso granola. Noter dodam mleta lanena semena, narežem banano, dam sveže borovnice in če mi je pregosto, zalijem s sojinim mlekom.
• Velikokrat jem tudi ovseno kašo, skuhano v sojinem mleku s cimetom, dodam banano in borovnice (sveže ali zmrznjene), chia semena ter nekaj javorjevega sirupa.
  

KOSILO:

• Za kosilo si ponavadi skuham kvinojo, riž, lečo in zraven dodam zelenjavo, ponavadi popraženo ali pa kar surovo, odvisno, kaj mi tisti trenutek paše ter zraven dodam še tofu, sejtan ali tempe, tudi fižol ali čičeriko. Velikokrat jem testenine, ki jim dodam tofu v paradižnikovi omaki z začimbami, če so testenine lečine ali čičerikine, pa jih pripravim tudi s pestom (veganskim) zraven pa pojem skledo solate.

VEČERJA:

• Večerja je ponavadi skleda solate, kamor dam zeleno solato, paprika, paradižnik, grah ali fižol, kdaj tudi tofu, semena, malo kimchija,..odvisno, kaj imam v hadilniku. In skoraj vedno jem zraven kruh.

MALICA: 

• Vmes bom pojedla sadje ali kakšne oreščke, sedaj, ko imam več treninga in sem veliko od doma, bom vsak dan popila tudi beljakovinski napitek. 
• Med treningom pa se trenutno navajamna razne energijske gele in čokoladice, če sem na kolesu več ur. 
• Prav tako nisem uspešna pri izogibanju sladkarij. Velikokrat si privoščim sladoled, ali konec tedna kakšne tortice.

Piše: Nika Peternelj

Kategorija: Ambasadorji

Objavljeno: 18.04.2023 09:11