Oktober 2022, še en lenoben dan po službi...Zunaj se trudijo zadnji topli sončni žarki prodreti skozi jesenske meglice. In razmišljam kako bi bilo fino, če bi zbrala energijo in šla malo v naravo, si zastavila kakšen cilj.... Pa ne grem, ker je lepše v toplem domu ob polni skledi (nezdravih) prigrizkov. Ampak seme misli o cilju je počasi kalilo. Verjetno kot mnogi, sem se tudi sama že večkrat odločala za (premalo definirane) cilje: bom šla večkrat na sprehod, bom šla v hribe, ne bom jedla nezdravih prigrizkov, vendar sem si rekla, tokrat Alenka, potrebuješ jasen, časovno opredeljen cilj. Kar nekaj mojih strank se ukvarja s tekom in ko sem jih poslušala, predvsem o veličastnem občutku prihoda na cilj po maratonu, sem sama sebi dala visokoleteč cilj. Na maraton grem!
Ko sem naglas izrekla besede, sem se zdrznila ob tako veliki misli, 42km195m. Zares sem si zastavila za mojo glavo (in definitivno tudi telo v tistem času :) skoraj nemogoč cilj. Ok, cilj imam, zdaj rabim še korake do tja in kraj cilja. Kraj cilja sem hitro določila, v Rim grem! Večno mesto, ki vselej očara in v ozadju prihoda na cilj je veličastni Kolosej. Visokoleteč cilj, glede na to, da je od oktobra do marca le 5 mesecev. Kaj pa koraki? Tako kot Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, tudi maratona ne moreš preteči iz danes na jutri.
Brez odlašanja, začnimo, danes. In sem se vpisala v atletski klub, kjer sem (z mnogo bolj pripravljenimi) se s sotekači prebijala čez svoje prve kilometre. Med prvim treningom sem razmišljala, pa kaj je bilo meni tega treba...Po prvem treningu sem bila ponosna na svojo vztrajnost in fenomenalen občutek, da sem končno dodobra pretegnila svoje krake. Dvakrat tedensko sem se v klubu urila v tekaški abecedi, stopnjevanjih in daljši tekih, nato pa postopoma začela dodajati še lastne treninge z daljšimi kilometri. Na začetku je bilo zame pretečenih 10 kilometrov totalen uspeh, tako sem po 3 tednih treningov udeležila 10 kilometerskega teka na Ljubljanskem maratonu in ga uspešno pretekla. Gremo naprej :)
Začela sem tudi bolj skrbno izbirati gorivo za svoje telo. Odpovedala sem se sladkarijam in nezdravi prehrani (seveda z občasnimi pregrehami :). Meni najbolj odgovarja keto ali lchf prehrana, zato sem se jo lotila bolj disciplinirano, saj sem po branju strokovne literature dognala, da lahko tečem na svoj "špeh", če sem v stanju ketoze, torej nekaj kar imam venomer s seboj :) Jesen je prišla in nizke temperature, dež, megla...Nič kaj vzpodbudno za treninge. Vendar, Alenka, ne pozabi, cilj imaš!
Ni bilo važno kakšno vreme je ali je dan ali tema, ali je jutro ali večer, vsaj 4x na teden sem trenirala, kajti decembra sem se prijavila na polmaraton v Piso. In uspelo je po 21km 098m sem pritekla v cilj pri znamenitem poševnem stolpu v Pisi. Kako noro dober občutek je bil. Vzela sem si teden dni opolnega premora in se posvetila rehabilitaciji, ki je nujno potrebna tudi za rekreativce (kaj več o tem pa v kakšnem prihodnjem zapisu). Mraz, sneg jaaa zima je mahala s svojim repom in vstati ob 5.30, se napravit in iti ven na minus...Ni ravno enostavno, se pa navadiš in občutek po končanem teku je fantastičen. Več energije, več volje in noro dobro počutje. Vadba nam veliko da veliko več, kot nam vzame (mislim, da vsi z veseljem darujemo kakšen gram maščobe ). Nov medcilj je bil od Kranja do Vrbe, tako sem pri minus 10, 8. februarja odtekla to razdaljo, konec februarja pa še 30 kilometrov na Parenzani. Juhuuu, gremo dalje, zagnano! Do nekaj dni pred maratonom sem trenirala praktično vsak dan. In napočil je dan D, 19.3.2022 maraton v Rimu.
Ko sem se peljala po Rimu do prostora, kjer sem dvignila startno številko, sem spoznala še nekaj maratoncev, prekaljenih starih mačkov, ki so že mnogokrat pretekli mojo sanjsko razdaljo. Vesela sem bila njihovih napotkov. Moja številka je bila 2540, ogledujem cifro, razmišljam, zagotovo je srečna. Ta dan sem s sprehodi po mestu naredila 10 kilometrov, zato se si popoldan rezervirala za hranljivo kočerjo, obilno hidracijo,masažo z magnezijevim oljem in zgodnjemu odhodu v posteljo. Noč je bila dolga, saj je bil spanec rahel.
Start je bil že ob 8 uri, tako da sem vstala že ob pol šestih. Po obvezni limonadi, magneziju in kavi še smoothie iz mandljevega mleka, mletih lešnikov, avokadov in proteinov. Slasten napitek in magnezij ni manjkal v moji torbici za na maraton. Ok, tukaj sem, na startu. Nepregledna množica ljudi. Kot mene, očitno tudi vse ostale tišči na wc, tako da se vijejo dolge vrste pred stranišči. Od vseh vrst skoraj zamudim na start. Za popolno vzdušje preletijo še vojaška letala in nam na nebu z barvami pričarajo italijansko zastavo. In 3...2...1.. staaaart. Gremo, ajde, to je to, uživaj na vsakem koraku, ne bodi bremenjena s ciljem, cilj bo tam, do kjer boš uživala. Ne pozabi, zaklad ni cilj, temveč pot do tja. Občuduj okolico, znamenitosti, pomahaj in se nasmehni navijačem, uživaj v energiji.
In sem, zares uživala. Imela sem 100 in 1 temo, ki sem jo želela premlevati v svojih mislih med maratonom, da zaposlim moj um (da se slučajno ne vprašam, ok pa zakaj že toliko časa tečeš, ustavi se vendar), vendar je bilo toliko dogajanja v okolici, da moje teme sploh niso prišle na vrsto. Tudi lakote ali upada energije nisem občutila, sem pa na vsaki vodni postaji vzela vodo. Nikoli se nisem ustavila, saj me je bilo strah, da se ne bom mogla pognati nazaj v tek. Za vsak pretečen kilometer se si izrekla pohvalo, in jih seštevala, ko sem prišla do 35 kilometra pa sem začela odštevati, samo še 7 kilometrov!
Še malooo, še malo. Na poti vidim tekače, ki so omagali, ki jih je odpeljal rešilec, ki jih noge ne držijo več..In mali strah se prikrade v moje misli. Kaj pa če ti ne uspe? Ni važno, uspeh je že, da zbereš pogum, spremeniš svoje navade, prehrano, treniraš in stopiš na start maratona. Vztrajaj dalje. Ozke rimske uličice, kilometre tlakovane z granitnimi kockami, so se končno odprle v trg, kjer sem pred seboj zagledala Kolosej. Cilj, cilj vidim!!!
Zberem še malce več energije in pospešim do ciljne črte. Kakšen občutek. Uspelo mi je, dosegla sem za mene nedosegljivo. Val čustev me preplavi, lahko bi jokala, se smejala, vriskala, vse naenkrat. Dobim še medaljo. Uživam v pogledu na Kolosej, na cilj, na občutek zmagoslavja in to da me noge še čisto ok držijo. Bravo, bravoooo se vrstijo čestitke. S hvaležnostjo sprejmem prav vsako čestitko. 
Kaj pa zdaj? Cilj je dosežen. Ja, en cilj vsekakor, vendar je to podlaga za postavljanje novih izzivov :)
Piše: Alenka Završnik
Kategorija: Ambasadorji
Objavljeno: 03.05.2023 09:55
Za vas smo na voljo od ponedeljka do petka med 8:00 in 16:00 uro
Prosimo, počakajte.
