Windsurfanje na Rodosu: Pustolovščine Jerneja Kuntnerja

Drage Proteinovke in Proteinovci, spet sem nazaj, končno tudi s poročilom s surfanja, kar sem si zadal kot cilj, ko sem pričel sodelovati s Proteini.si kot Heroj.

Da malce pojasnim svojo zgodovino deskanja na vetru, kot pravilno rečemo windsurfanju. A za lažje pisanje bom v zapisu uporabljal kar surfanje. Začel sem s surfanjem nekje pri 14 letih, ko me je naš družinski prijatelj, a tudi velik cinik, poslal na učenje z njegovim surfom v vihar, z nemogoče velikimi valovi. Sam seveda nisem vedel, v kaj se spuščam. A športna duša v meni ni odstopala od želje po obvladanju tega športa. Padal sem z deske in se spet postavljal nanjo, vlekel ven jadro v seveda premočnem vetru. Vetru, primernem le za vodni štart. Kar pa s tistim trikotnim, ohlapnim jadrom sploh ni bilo mogoče. Nakar sem po nekem času le obupal, se usedel na plaži v pesek, obupan, a navdušen in željan obvladati ta prekrasen šport. Kmalu za tem sta nama z bratom starša kupila top surf za tedanje razmere, Veplas Polaris dilo in 5.5 kvadratov veliko profilno Mikom jadro, z letvicami. Imenitno. In sem začel svoje učenje in napredovanje. Ko smo enkrat mulci “padli not”, kot se reče, nas tudi po cel dan ni bilo na obalo. Pozabil si na čas. Kasneje smo v surf šoli mojega bestiča Mareta tudi učili surfanje. A vse to smo počeli v vetrovih, ki so v glavnem na Jadranu. Ko so pihali močni viharni vetrovi, smo v glavnem gledali izurjene tujce na modernih dilah s tehnološko dodelanimi profilnimi jadri, primernimi za vodne štarte. Tako se nisem nikoli naučil vodnega štarta, kar pa je za malo močnejše vetrove kar “must”, oz. nuja.

Potem so minila leta študija in družine in aktivnega igranja, pa sem na surf moral malo pozabiti. Pa sem leta 2010, v ŠD Keka Piran, pri Alanu Železniku, obnovil znanje, ter oba otroka naučil osnov jadranja in surfanja. In si kupil nov surf, Kono. In 5.7 kvadratno jadro, primerno za naš, Piranski zaliv. Pa sem ob jutrih malo SUP-al na tej veliki dili, in surfal v popoldanskem maestralu. A viharjev sem se izogibal, zavoljo neznanja vodnega oz. obalnega štarta. A želja po malo aktivnejšem surfanju je ostala. In govorice surferjev, o perfektnem surfanju na Rodosu, so me dražile iz leta v leto. Da bi lahko le končno prišlo leto 2023, ko sem zbral pogum in moč, ter se odpravil surfat v Prasonisi na Rodosu.

A kako malo sem vedel.

Sreda, 19.7.

Prihod na Rodos. Že ob pristajanju, preko južnega dela otoka, ravno mimo surferskega paradiža Prasonisi, sem opazil veliko vremensko fronto, nekak ogromen oblak. Pa nobena aplikacija mi ni dajala znaka, da bo oblačno v naslednjih dneh. Izkazalo se je, da je to oblak dima, povzročen od požara v centralnem masivu rodoškega pogorja. Diomio, bi rekel Mercatori. A želja po srufanju je ustavila vse misli o morebitnih težavah. Kako malo sem vedel.

Prihod v krasno mestece nastanitve, Gennadi, na JV Rodosa, je potekal mirno, v Hyundajevem rentacarju, v neznanski vročini, ki je pritisnila ravno za ves teden mojega bivanja na otoku. Diomio… Gennadi Gardens App je prekrasen kompleks, s tremi bazeni, do morja nekaj minut hoje. A mene je vleklo v Prasonisi, 30 km južneje, na končni špici otoka. A ker se je dan prevešal v večer, sem prvi obisk surfparadiža prestavil na naslednji dan. In potem sem bil doma. V bazenih. V vročini… Diomio…

Četrtek, 20.7.

Že takoj dopoldne sem šibal, kaj šibal, letel v Prasonisi. Saj si znate predstavljati otroško navdušenje, ko prides nekam, kamor si že dolgo časa hrepenel. Tako občutje me je popadlo, ko sem na razgledni točki nad rtom gledal surferje na eni in kiterje na drugi strani zaliva. Noro, vrnili so se mladostni surferski občutki, “hang loose” filing, diomio…

(Hang loose je star surferski pozdrav, obenem pa moraš z roko pokazati havajsko “shako”. – Wikipedija/Shaka sign)

Ampak veter… o diomio… kaj veter, vihar… Tu je veter konstantno močan, meltemi. Meltemi je grški severni veter, ki piha od Bosporja pa na jug, ob Rodosu pa obrne na SZ-nik, tako da pripiha v Prasonisi pod kotom v smeri JV. Ko sem poiskal Toyota surf center prijatelja Krisa, mi je bilo že do obisti jasno, da z mojimi dolgimi surfanji ne bo nič. ( ženo sem namreč pripravljal na moje celodopoldanske oz. celopopoldanske odsotnosti, zavoljo “padanja not” in dolgih surf seans…) Kako malo sem vedel. No, zdaj sem že vedel. Tu bo moje dosedanje znanje praktično neuporabno. Prišlo mi bo prav poznavanje teorije, znanje surfanja, vse drugo pa bom moral šele pridobiti. No, koristila mi bo tudi kondicija, pridobljena s pomočjo Proteini.si in našega izziva. Za kar sem bil tedaj in sem še zdaj izjemno hvaležen. Roke , noge in trebušne mišice so delale neumorno, vse dokler niso bile…umorjene 

Tako sem s Krisom naredil načrt, da bom najel inštruktorja in se naučil vseh dodatnih veščin, ki so potrebne za močne vetrove. Dobil sem izkušenega mladega surferja, z neverjetnim talentom in znanjem, Mikija. Čeprav so vsi v tem Prasonisi centru Poljaki, sva govorila angleško. Mix slovanščin je dosti neuporaben, saj dostikrat govorimo različne besede za iste stvari.

In tako so se moja “dolga surfanja” prelevila v vsakodnevne enourne tečaje. Saj po tečaju bi namreč lahko sam surfal, a sem bil od učenja in novih spoznanj totalno izčrpan. Moderna tehnika surfanja in novi materiali so sicer poenostavili surfanje samo, a je moč vetra vendarle izčrpljujoča in te popolnoma izmozga. Tako sem prvo učno uro preživel na kopnem, na mivki, na dili in z jadrom napetim od vetra, močnega več kot 20 vozlov. Zjutraj je namreč rahlo bolj umirjen veter, preko dneva pa se ojača in popoldne dosega tudi 25 vozlov. Ob dnevih “polnih jader” pa presega tudi 33 vozlov, kar je radikalno. Tudi za mojega inštruktorja, pa obvlada vse.

Petek, sobota. 21.-22.7.

Oba dneva sta minila kot bi mignil, utrujenost po vsaki uri učenja pa izjemna. Napredoval sem, po Mikijevih besedah, zelo lepo in hitro. Videl je moj “mišični in gibalni spomin”, torej ostanke mojih mladih sufrerskih dni. Ves čas pa mi je odpravljal moje “surfanje na silo, na moč”, kar pa je tudi ostanek mladih dni, posledica pa slabe, nerazvite opreme. V teh tridesetih letih, kar nisem bil aktivno v surfanju, se je oprema drastično spremenila. Vsaka novost in vsak nov material, je botroval k napredku in razvoju opreme. Dile so širše, a bolj spodrivne, jadra lovijo maksimalno vetra, izgub skoraj ni več, niti skozi material, kaj šele zaradi oblike jadra. Trapez je tudi drugačen, bolj na bokih. Mi smo ga imeli skoraj na prsih, zato sem se moral naučiti tudi nove tehnike pripenjanja na trapez. Kar seveda vse potegne za sabo. Vse na novo, diomio…

No, sobota pa je prinesla še eno “popestritev” v moj rodoški vsakdan. Požar. In s tem povezane vse dogodivščine in stres in nervoza in skrb in beg in evakuaciji in iskanja in skakanja in nova prijateljstva. Čudna so pota gospodova. (kdor hoče več zvedeti o mojih dveh izkušnjah s požari, lahko pogleda na mojo IG stran @kuntnerjernej ) In potem nismo šli domov. Bil sem kak dan begunec.

Vrnimo se k surfanju.

Nedelja, 23.7.

Na učni uri sem doživel reševanje s čolnom. Vsak surf center ima dežurnega reševalca z gumenjakom in močnim motorjem, da lahko rešujejo tudi bolj izkušene od mene. Surferski del rta Prasonisi je namreč na vzhodu, zahodni, celo rahlo bolj vetrovni in valoviti del pa je za kiterje. In, ker je naš del zaliva odprt na odprto morje, te zlahka tudi odnese na odprto. Veter namreč piha s SZ, torej v smeri JV. Zato so reševalci v stalni pripravljenosti. In v času moje ure, se je veter iz, zame blazno močnih 24 vozlov povzpel na 30-32 vozlov. Na začetku sem še nekako uspeval držati jadro, ki sem ga imel tudi rahlo prevelikega za moje znanje ( 4,7 kvadratna metra). V kratkih pol ure pa je veter narasel, da sem z Mikijem za mano, na svojem surfu, vedno bolj surfal proti odprtem morju. Miki je celo dolgo zaupal v moje pridobljene veščine, da se bom uspel pripeljati, “priorcati” nazaj. A vedno večji valovi in mogočen vihar, prevelika dila in prevelika kvadratura jadra, sta izčrpala iz mene vso moč, dasiravno sem je imel, zahvaljujoč Proteini.si izzivu, kar veliko. A moč tudi pada in to na potenco.  Miki je potem v enem momentu, ko sem se mu skozi vihar zadrl, da ne zmorem več, poklical čoln. In potem smo šli domov.

Ponedeljek, torek 24., 25.7.

Veter se je s prejšnjega dne spet rahlo umiril, na “prijetnih” 20-22 vozlov. Zato sem lahko izuril beach start, torej start z obale. To je lahko preprosto delo, če ni močnega vetra. A vsak veter nad 20 vozlov je zelo močan. In ti hitro odnese ali iztrga jadro, pa se ne moreš nič kaj uporabno odpeljati. Zato so seveda tu inštruktorji in uporabna navodila in teorija. Spet malo na mivki teoretična razlaga, pa gasa na vodo. In sem kar prijetno uspeval. Malo pa sva lahko tudi snemala moje vožnje in tudi padce. Ki jih ni bilo malo. Jih je bilo kar precej.

V torek, zadnji dan, pa sva hotela vzeti še vodni štart, pa sem bil bolj jaz ročna zavora v tem. Sem to reč prestavil na drugo leto. Da bom imel kak izziv. No, ali sem se pa preveč bal vsega tega novega znanja, da sem rajši prestavil. Pa sva spet malce utrjevala obvladovanje jadra in dile in ukrivljanje vetra. Ob koncu dneva sva si z Mikijem podala hangloose v pozdrav, si potrdila prijateljstvo in obisk v jeseni v Ljubljani, ko se bo s punco vračal z Rodosa. In potem sem šel domov.

Sreda, 26.7.

Ja, res se odpraviva z ženo domov. V domovino. Slovenijo. Ki naju pričaka z ledenimi 10.stopinjami Celzija. Torej iz 38 na 10 stopinj. Noro. Kot je bila nora vsa rodoška izkušnja. Ki po eni strani kliče po NE, a po drugi strani po ŠE! Moram strniti vse vtise in jih premleti, prežvečiti in slabe izpljuniti. Pa se bom jeseni odločal, kako in kaj naslednje leto. A vseeno je bilo, globoko v meni, izjemno. Bogata izkušnja, tako in drugače.

Bodite uspešni, dobro trenirajte in uporabljajte prvovrstne izdelke Proteini.si