V svoji predstavitvi sem omenila, da sem s hribi povezana že od nekdaj. Če živiš pod Karavankami ti ne preostane drugega, kot da si del tega okolja. Z družino smo veliko pohajali po njih, se pa spominjam, da smo si, kot otroci vedno želeli videti tudi višje hribe. Nekajkrat na leto smo se tako odpravili tudi v Julijce, kjer smo spremljali očeta, ki je bil markacist. Zelo priljubljena in domača koča je bila že takrat Staničev dom pod Triglavom, kjer sem kasneje nekaj poletij tudi delala, nazadnje leta 2017, ko sem bila tudi oskrbnica. Ljubezen do hribov se je v času divjanja hormonov malce oddaljila, v času študija pa spet vrnila. Različna pohajanja, spoznavanje »tujih gorstev« oziroma Kamniško Savinjskih alp, pa seveda turno smučanje izpred domačega praga. Mlajša sestra Petra nas je nato nekega dne seznanila, da se je vpisala v alpinistično šolo. Prav veliko se s tem nisem ukvarjala, ker se je večino tistega poletja podila po hribih in se tako niti nisva veliko videli. Sama sem se v tistem času ukvarjala s svojo veliko ljubeznijo- fotografijo. Petra me je že od začetka želela vključiti v njen svet, pa ji nekako ni najbolje uspevalo, vse dokler nisem s fotoaparatom začela uživati v fotografiranju plezanja. Nato mi je postal izziv, da lahko fotografiram v steni in tako sem se pričela navduševati nad športnim plezanjem. Ni preteklo veliko časa, ko sem podpisala vpisnico za alpinistično šolo.
Šola, prijetna družba, krasni izleti in način življenja so mi zelo ustrezali, zato sem kar hitro pričela uživati v aktivnostih, za katerimi se prej nisem niti uzrla. Na alpinistični šoli sem pridobila veliko izkušenj in se tudi sama podala v svet vertikale. Moja prva izkušnja s plezanjem v slovenskih hribih bi se sicer skoraj končala usodno, a to me ni ustavilo. Po tej prvi preizkušnji, kjer smo med točo in strelami v dolgi streni Šit preživeli res veliko preizkušnjo sem zaradi raznovrstnih obveznosti plezanje za nekaj časa dala na stran in z aktivnim plezanjem pričela leta 2018. Nekaj prvih smeri sva splezali skupaj s Petro, nato pa sem si našla nekaj simpatičnih soplezalecev, s katerimi smo si zadnjih pet let delili vrv in raziskovali tako domače, kot tudi tuje hribe. Z nekaterimi izmed njih smo tudi sočasno opravljali izpite in skupaj postali alpinisti, v letošnjem letu pa tudi alpinistični inštruktorji. To je nekako tudi zadnja stopnja, ki jo lahko na alpinistini šoli dosežeš. No, pa se morda vrnimo še malce na začetek.
Moja prva misel, ki me veže na plezanje v hribih je povezana z divjim, odmaknjenim svetom. Danes je "hribolazenje" in "feratanje" izredno popularno in skoraj ni več hriba, kamor bi se človek lahko umaknil pred vsakodnevnimi šumi. Plezanje je čudovita aktivnost, ki večinoma to ponuja. Če si torej želiš miru je plezanje v hribih zagotovo zate. Če uživaš v gibanju, če te ni strah višine in če zaupaš sebi in tistim, s katerimi si deliš dneve v hribih, te bo alpinizem zagotovo navdušil. Sama sem kaj hitro spoznala, da je pri plezanju pomembna tudi samozavest. Pa ne tista z egom. Pomembno je, da zaupaš samemu sebi in da si suveren v svojem znanju. Na začetku je pomembno, da veliko hodiš po hribih, se podaš na lažje in težje zavarovane poti, raziskuješ brezpotja, nabiraš izkušnje z gibanjem v skali, veliko športno plezaš in poskrbiš za to, da imaš veliko kondicije. Ker se podajaš v aktivnost, ki je lahko zelo nevarna je pomembno, da poleg splošne pripravljenosti pridobiš tudi drugo, potrebno znanje za alpinistično udejstvovanje. V Sloveniji pod okriljem Planinske zveze Slovenije in Komisije za alpinizem delujejo alpinistične šole. Kar veliko jih je, zna se zgoditi, da jo najdeš tudi v svojem kraju. Ko najdeš pravo, se prijaviš in upaš, da boš s svojim predznanjem, v množici prijav uspel prepričati vodilne v odseku.
Večino šol organizira predstavitvena predavanja v pomladnih mesecih. Naša šola na Akademskem alpinističnem odseku, katere del sem že drugo leto je organizirana tako, da se tečajnikom najprej predstavi teorijo v obliki predavanj, nato na balvanih pod Turncem pilimo manevre, kasneje pa se vse to znanje prenese še v prakso. »Treniramo« gibanje po brezpotjih, "frikamo", plezamo večraztežajne športne smeri in na koncu čisto prave hribovske smeri. V zimskem delu pa sledijo še osnove gibanje v zimskih razmerah, uporaba lednega orodja, ledno plezanje, pristopi na vrhove itd. Ljudje, ki smo vključeni v izobraževanje bodočih alpinistov smo polni zagona in si resnično želimo, da bi lahko svoje znanje prenesli na mlajše generacije in tako poskrbeli tudi za to, da bi alpinizem še naprej ostal del našega okolja.
Z vsem te znanjem, po opravljenih izpitih boš kmalu lahko plezal tudi v hribih. Seveda pa poleg znanja potrebuješ tudi opremo. Te je res veliko in lahko predstavlja tudi velik finančni zalogaj, zato je pomembno, da se pri izkušenih plezalcih pozanimaš kaj so najbolj pomembni kosi opreme; seveda pa za začetek potrebuješ plezalni pas, plezalnike, čelado, vrv ter nekaj osnovnih kosov (vponk z matico, varovalo, neskončne zanke, pomožne vrvi). Oprema ti nič ne koristi, če je ne znaš uporabljati, zato je pomembno, da poznaš funkcijo vsakega kosa, ki se sveti na tvojih policah. Za opremo je potrebno tudi ustrezno skrbeti in jo tudi vzdrževati/pregledovati. Ne kupuj čisto vsega, kar v trgovini zagledaš. Na začetku je pomembno vse kaj drugega (znanje, kondicija, ipd), kot to koliko opreme si lastiš. Le to si boš z leti in izkušnjami tudi nabral.
Na začetku se v hribe seveda podajaš z inštruktorji, od katerih se boš, če jih boš dobro opazoval zelo veliko naučil. To so neprecenljive izkušnje, brez katerih ne bo tvojega napredka. Družbo za plezanje si je najbolje najti na alpinističnem odseku. To je tudi ideja te šole; da poleg znanja prinaša tudi dobre prijatelje. Osebo s katero si deliš vrv je potrebno dobro poznati in ji zaupati. Sicer pa boš skozi dneve v hribih svoje soplezalce tudi dobro spoznal in spletel močne vezi.
Bolj podrobneje pa ti opremo predstavim v naslednjem blogu.
Piše: Alenka Klinar
Kategorija: Ambasadorji
Objavljeno: 20.06.2023 10:07
Za vas smo na voljo od ponedeljka do petka med 8:00 in 16:00 uro
Prosimo, počakajte.
